Klopotec

Klopotec

klopôtec -tca m (ó)
1. lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove: klopotci v vinogradih drdrajo, klopotajo; s klopotcem je preganjal vrabce in škorce; vrti se kot klopotec v vetru

Klopotec je najbolj razširjen v Sloveniji, predvsem v vinorodnih pokrajinah, kot so Haloze in Slovenske gorice, ter v manjšem obsegu tudi v sosednjih državah, na primer v Avstriji, kjer obstajajo podobni zvonci ali naprave za odganjanje ptic, vendar nimajo povsem enake funkcije in simbolike.

Klopotec kot specifična naprava ni široko poznan v tujini, zato je pogosto predstavljen kot slovenska posebnost, ki ponazarja tradicijo vinogradništva in značilnosti pokrajin, kjer se uporablja.

Klopotec je eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov slovenskih vinorodnih pokrajin. Ta starodavna naprava, ki jo najpogosteje srečamo v Halozah in Slovenskih goricah, ni le sredstvo za odganjanje ptic, temveč tudi pomemben del slovenske kulturne dediščine.

Zgodovina klopotca

Zgodovina klopotca sega daleč v preteklost, ko so vinogradniki iskali rešitve za zaščito svojih vinogradov pred pticami. Klopotec se je razvil kot naravna rešitev, ki s svojim enoličnim, a izrazitim zvokom odganja ptice. Kot glede večine stvari so ljudje nekoč razmišljali praktično - uporabili so, kar so imeli in kar so znali obdelati. Tako smo spet pri lesu in njegovi uporabi.

Uporaba in pojavnost klopotca je posebej razširjena v severovzhodni Sloveniji - v vinorodnih delih Haloz in Slovenskih goric, kjer je zaradi čistih vinogradniških pokrajin in ugodne klime vinogradništvo od nekdaj pomembna dejavnost.

Prvi zapisi o klopotcu segajo celo v srednji vek, ko so ga vinogradniki začeli uporabljati kot preprosto, a učinkovito orodje. Klopotec je bil v tistih časih simbol vinogradništva in pridelovalne tradicije, ki se je ohranila vse do danes.

A tudi ptiči danes niso več kar so bili nekoč. Ptice so se podobno kot ostale živali navadile hrupa, ki smo ga ustvarili - tako tistega slišnega in tudi nizkofrekvenčnega. Danes klopotec nastopa bolj v svoji simbolični podobi.

Simbol trgatve in zaščite – Klopotec ni bil zgolj praktična naprava, temveč tudi simbol uspešne trgatve in rodovitnosti. V mnogih vinogradniških krajih je postavitev klopotca pomenila začetek priprav na trgatev, njegov zvok pa je bil simbol upanja na dobro letino.

Klopotec kot statusni simbol – V preteklosti je bil klopotec tudi znak premožnosti in ugleda vinogradnika. Večji, lepše izdelan klopotec je simboliziral pomembnost in tradicijo družine v vinogradništvu. Mojstri, ki so izdelovali klopotce, so bili cenjeni in so svoje veščine pogosto prenašali iz generacije v generacijo.

Haloški in prleški klopotec

Haloški in prleški klopotec se razlikujeta po določenih oblikovnih in zvočnih posebnostih. Haloški klopotec ima ponavadi bolj robustno izdelavo in oddaja globlji zvok, ki je namenjen preganjanju ptic v obsežnih vinogradih. Po drugi strani prleški klopotec pogosto zaznamuje bolj dodelana izdelava in nekoliko bolj živčen zvok, ki ga vinogradniki prilagodijo specifičnemu okolju.

Razlike v izdelavi in uporabi klopotcev so povezane tudi z lokalnimi tradicijami in potrebami vinogradnikov. V obeh regijah pa klopotci predstavljajo več kot le orodje – so simbol pripadnosti vinogradniški dediščini in povezovanja s preteklostjo.

Klopotec kot glasbilo

Definicija glasbila je, da je to vsaka od človeka narejena naprava, ki proizvaja zvok. Tako lahko sklenemo, da je tudi klopotec glasbilo.

Njegov edinstven zvok, ki ga ustvarjajo lesene lopatice in mehanizem na osi, je postal prepoznaven kot zvok jesenskega vinogradniškega obdobja. Značilen „klopot“ ni samo simbolni znak za zaščito pridelka, temveč tudi zvok, ki priča o tem, da se je začelo obdobje trgatve.

V nekaterih delih Slovenije so celo prirejali glasbene dogodke, kjer so zvoki klopotcev dopolnjevali tradicionalne viže, kar je dodatno obogatilo kulturno dediščino in povezavo med glasbo ter vinogradništvo.

Izdelava klopotca: les in zvok

Izdelava klopotca je postopek, ki zahteva natančnost in poznavanje lastnosti lesa. Lahko bi rekli, da je prava umetnost. Različni deli klopotca so narejeni iz različnih vrst lesa, saj vsak les prispeva k specifičnemu zvoku in trajnosti naprave.

Sestavljen je iz vetrnice, gredi, kladivc, deske in repa. Veternice zavrtijo gred, na katero so pritrjena kladivca. Slednja začnejo ob vrtenju gredi udarjati ob desko in tako ustvarijo edinstveno klopotanje.

Vsak del je narejen iz druge vrste lesa: gred je narejena iz trpežnega in trdega hrasta, kladivca iz akacije in deska iz kostanjevega lesa. Da se veter lažje ujame v vetrnico, je ta narejena iz lahkega topolovega lesa. Za rep so najprimernejše brezove veje, ki dobro ujamejo veter in ne odvržejo listja prav kmalu.

Lopatice, ki ustvarjajo zvok, so pogosto narejene iz lesa, ki je dovolj lahek in prožen, na primer iz lesa vrbe ali lipe, da zagotavlja ritmično vrtenje. Drugi deli, kot so nosilni stebri in mehanizmi, so lahko narejeni iz bolj trdnih vrst lesa, kot sta hrast ali akacija, da omogočajo stabilnost in dolgo življenjsko dobo klopotca.

Zvok, ki ga klopotec oddaja, je odvisen od kombinacije materialov in izdelave. Vešči mojstri, ki izdelujejo klopotce, dobro poznajo trike, kako z izbiro lesa in oblikovanjem elementov doseči želen zvok.

Klopotec je tako več kot le pripomoček za vinogradnike – je del slovenske dediščine, ki povezuje preteklost, tradicijo in sodobnost v enotno zgodbo.